Orožja
- ⚔️Motorna žagaLEG.
- ⚾Palica z žebljiREDEK
- 🧹MetlaNAV.
Nihce ni mogel z gotovostjo povedati, kje se je zacelo. Eni so trdili, da je bil brezdomec izpod Zmajskega mostu, ki je grizel ljudi ze od ponedeljka, a so vsi mislili, da je pijan. Drugi so kazali na laboratorij v UKC Ljubljana, tretji so obtožili burek v Olimpiji na Wolfovi, kjer nekaj v mesu odlocno ni bilo v redu. Bil je torek, 17:40, konica v Ljubljani, in mesto se ni zavedalo, da mu ostaja manj kot stiri ure.
„Ko je padla noč, Ljubljanski grad je še svetil nad mestom, pozlačil mesto, v katerem ni ostalo nič živega. Čopova ulica, zapuščena, je bila posuta s prevrnjenimi vozički in zapuščenimi urbano-karticami. In v temi, je bila lačna."
Od katane do Billyjeve lutke. Od bojnega tanka do vrtnega škrata. Vsak preživeli nosi 3 predmete: izberi modro. Odklepaj novo opremo z zbiranjem izkušenj.
Obroki postanejo umetnine. Morala ekipe nikoli ne pade pod 60%.
Ekipe, ki imajo še vedno informacije o starem svetu, vzdržijo dlje. Prijavi se za aktiviranje trajnega bonusa.
Krona terja spoštovanje tudi v kaosu. Vodja izžareva prisotnost, nihče ne postavlja pod vprašaj ukazov.
▌ OD 0 DO 1200+ · OD „HRANE ZA ZOMBIJE" DO „BOŽJEGA NAČINA"
Zaženi simulacijo. Odkrij svoj Survival Score. Deli ekipo. Vsaka odločitev šteje. Vsak dan te približa BOŽJEMU NAČINU — ali smrti.
▌ 4 prenosi za branje pred sestavo ekipe
Prva prijava je prisla z avtobusne postaje na Trgu OF. Moski v delovni obleki, s plasticno vrečko Mercatorja v roki, je ugriznil zensko na peronu za linijo 6 proti Črnučam. Varnostnik je mislil, da gre za pijanskega nasilneza, enega od tistih, ki se vsako popoldne vračajo iz Metelkove. Ko je ženska tri minute pozneje vstala z motnimi ocmi in se vrgla na najstnika z nahrbtnikom, kamer ze ni vec delalo. Ob 17:53 se je mestni avtobus ustavil na Presernov trgu. Vrata se niso odprla. Skozi okna se je videlo gibanje.
Na Čopovi ulici ljudje se niso zavedali. Nekdo je posnel video, kako pet oseb leze po tleh pred Galerijskim centrom, in ga objavil na Instagramu z opisom: Zombie flash mob Ljubljana, fejst dobr. Video je dobil 120 tisoc ogledov v petnajstih minutah. Komentarji so bili smesni. Potem so nehali biti smesni.
Ob 18:47 je tiskovni predstavnik policije stopil pred kamere pred Ministrstvom za notranje zadeve na Stefanovi. Rekel je, da je situacija pod nadzorom in da gre za incident, povezan z novo sinteticno drogo. Priporocil je mirnost. Ob 19:15 so luci na ministrstvu ugasnile. Ob 20:02 se nihce ni vec oglasil na 113. Slovenska drzava, ki je vedno ponosno govorila, da je Svica Balkana, je tisto noc ugotovila, da je to pomenilo le toliko, da je bila natancno enako nebogljena, a drazja.
Ljubljana je nemogoca za karanteno. Ljubljanica jo vijuga skozi sredisce kot kaca, mostovi na vsakih sto metrov povezujejo oba bregova, Roznik in Golovec zapirati obrobje, a vmes so ozke srednjeveske ulice, skozi katere ne pride niti gasilski tovornjak. Vojska je poskusila zapreti Celovsko cesto. Zdrzali so osem minut, ker so okuzeni prisli tudi po zelezniski progi iz Siiske.
Center je padel prvi. Trojni most, Presernov trg, Stritarjeva ulica, vse naenkrat. Zmaji na Zmajskem mostu so gledali navzdol s svojimi bronastimi ocmi, medtem ko so se pod njimi ljudje raztrgavali. Nekdo v Open kuhni na Pogačarjevem trgu je se vedno pripravljal burgerje. Vonj mesa se je zmešal z drugim vonjem mesa. Razlika je bila bistvena, a neopazna.
Metelkova se je branila. Avtonomna cona, ki je prezivela policijo, politike in gentrifikacijo, je postavila barikade iz skulptur in starih vrat. Umetniki in pankrji, ki so tam ziveli zadnjih trideset let, so se borili z vsem, kar so nasli. Kovinski kipi so sluzili kot orozje. Nekdo je metalec plamena, namenjen performansu, obrnil proti napadalcem. Zdrzali so do devetih. Potem so jih preprosto prestevilčno premagali.
Šiška je padla tiho. Bloki ob Celovški, deset nadstropij, dolgi hodniki, vsak okuzen stanovalec je pomenil padec celega nadstropja v petih minutah. V Rožni dolini so študentje poskusali barikadirati dom 7. Matrace, mize, stoli, vse naloženo na hodnikih. Trajalo je do 21:00. Študentka arhitekture je rekla, da bi bilo treba uporabiti diagonalne opore. Ni imela casa dokazati svoje teorije.
Bežigrad se je boril. Cetrt, ki je vedno bila delavska, prakticna, brez iluzij. Mesarji iz Mesnice Oblak na Dunajski so stali z nozi. Babice iz blokov na Linhartovi so metale kozarce vlaganih paprik z balkonov. Ampak bilo jih je prevec in prisli so od povsod, iz parka Tivoli, iz zelezniške postaje, iz kletnih prostorov.
Ob 22:30 je nekdo na Gradu se vedno upal stati na razgledni stolp. S petindvajsetih metrov visine je videl vse. Ljubljana je ugasala cetrt za cetrtjo. Vic, Rudnik, Moste, Fužine. Luci so gasile kot svece na torti, ki jo nekdo upihuje s pocasnimi, namenrnimi pihi.
Ob 23:00 je samo Ljubljanski grad se svetil. Obet nad temnim mestom, star devetsto let, ki je prezivel Turke, potrese in turisticne vodicke. Funicular se je se vedno premikal gor in dol, prazen, kot nihalo ure, ki steje čas mestu, ki ga vec ni.
Ljubljana je bila vedno mesto, ki se je imelo za vecje, kot je bilo. Tristotisoc ljudi, ki so se obnasali, kot da jih je tri milijone. Tisto noc razlika ni vec stela. Zadnji zvoki so bili praskanje nohtov po srednjeveskih kamnih in mokro žvečenje, ki ga je odmev ozkih ulic nosil od Tromostovja do Kodeljeva. Tristotisoc ust. Odprtih. Da ugriznejo.